Andrej Župan

Veselo, žalostno, ljubeče, trpeče, zvesto, prevarano, izdano; močno je ranjeno, moglo bo umret’. Pa dobrosrčni in trdosrčni in brezsrčni ljudje. Ali smo jih že srečali? Med katere sodimo?

Na nedeljo dobrega Pastirja (4. velikonočna nedelja) nam Jezus naroča, da moramo za duhovne poklice moliti: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9,39).

»Videl je in veroval« (Jn 20,8) Ko se je apostol Janez zazrl v Jezusov prazni grob, je s telesnimi očmi lahko videl povoje, ki so ležali na mestu, kjer je bilo položeno njegovo razbičano, mrtvo telo, in videl je prtič, ki je bil posebej, zvit na drugem mestu. Njegov notranji, duhovni pogled pa je bil ob tem prevzet od spoznanja, da je Jezus zares vstal od mrtvih in da se je v polnosti uresničila Jezusova večkratna napoved vstajenja.

Ne odlašam. Vstanem iz postelje takoj, ko se zbudim (razen če je ura 3.30!). Sem nasmejan, kristjan je vedno radosten. Sem še vedno prijazen do nekoga, ki me je prizadel …

Cin, cin. Prvi prizvoni na dan. Bel kot sneg in večkrat kar iz snega. Iz tal ga pokliče že slutnja pomladi. Zvonček. Ključ od vseh korenin ima sveti Valentin. Utegne biti še mraz, toda rastlinju se mudi. Cvetju še bolj kot travam. Mesto na koledarju je dobil svečan.

Dragi dobri ljudje. Naj božično voščilo začnem z mislijo z začetka Svetega pisma. »Zemlja je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami … Bog je rekel: ‚Bodi svetloba!‘ In nastala je svetloba«