Kakšno razkošje: pred nami ni slika ali kip, ni simbol ali spomin, pred nami je Gospod, v skromni podobi kruha, pa vendar Bog z nami!
Kako lepo so naši predniki rekli in pokleknili, ko je duhovnik nesel popotnico: »Boga nesejo!« Prav so povedali! Praznik Rešnjega telesa in krvi nam skuša vtisniti v našo dušo učlovečeno Besedo, ki sega od daljnih napovedi v Stari zavezi do uresničenja s Kristusovim rojstvom.S prejemom Gospoda v zakramentu sprejemamo nalogo: ponesti božjo ljubezen med ljudi, v svoje okolje. Čeprav bodo napake še ostale in se ponavljale – mar nismo iskreno izpovedali: Gospod, nisem vreden – vendar človekovo srce postaja bolj potrpežljivo, bolj dobrotljivo, bolj podobno božjemu Srcu! Nezadržno gre v smeri Gospodovega zagotovila: kdor mene uživa, bo živel po meni. Jezusova primerjava in prilike, s katerimi nas hoče nagovoriti dandanes, veljajo za kristjane vseh časov in starosti, in jih lahko v tem času obrnemo predvsem na naše mlade kristjane, ki v teh dneh in tednih zaključujejo veroučno in šolsko leto. Jezus bi jih verjetno primerjal najrodovitnejšim njivam, ki so na novo pognojene in preorane ter komaj čakajo, da na njih pade seme. S te idile pa stopímo na realna tla in se zavedajmo, da so prav naši mladi ta čakajoča polja, da smo starši, katehetje in učitelji sejalci, ki hočemo v ta mlada srca vsaditi čim več najboljšega semena, ki bo dajalo najboljše sadove. Naj to ne bo samo tolažba, če pri verouku in šoli ne vidimo sadov svojega dela. Kar koli dobrega uspemo vsejati v mlada srca, bo gotovo rodilo svoj sad – takšen ali drugačen, prej ali slej. Naj nam Bog da vztrajnosti, ob kateri se vedno zavedajmo: čeprav sejemo in zalivamo, pa je vendar Bog tisti, ki daje rast …
Preberite si župnijski list v pdf obliki: skala_570.