Te dni mineva dober mesec od mojega prihoda na Poljsko, zato je čas, da se malo javim in opišem svoje dosedanje izkušnje. Najbrž bi minil še kak mesec ali dva, če ne bi vztrajno priganjanje Jureta Sovinca, da naj pa le vendarle nekaj napišem, pripeljalo do trenutka, ko sedim pred računalnikom in razmišljam kako naj izrazim vsaj nekaj tega, kar doživljam na izmenjavi. Za tiste, ki ne veste: letošnje študijsko leto preživljam v Opolu, simpatičnem univerzitetnem mestu Zgornje Šlezije, ki se nahaja na jugu Poljske.
Spomini na slovo od doma, na pot in prve dni, ki sem jih preživel na Poljskem, izkušam kot uresničitev Jezusove obljube Petru in učencem, ki smo jo lahko slišali v evangeliju ene preteklih oktobrskih nedelj: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10, 29-30) Zapustiti je bilo potrebno domačo družino. Priznam, da so bili trenutki, ko sem v skrbeh razmišljal o svojem odhodu. Predvsem o tem, da kar nekaj časa ne bom videl svojih domačih, pa najbližjih prijateljev in vseh tistih, ki nam tako hitro postanejo samoumevni del življenja. Pa niso, in tega se navezano človekovo srce ob takem slovesu vsaj malo zave. Večer pred odhodom sem s skrbjo pogledoval na kup potovalk, ki so kričale, da odhajam in da me vsaj nekaj časa ne bo nazaj. Da zapuščam predvidljivo udobje počitnic in da se podajam na novo pustolovščino. V vrtincu teh občutij sem se moral večkrat spomniti, da sem se sam odločil za to, kar sedaj doživljam, in v sebi prebuditi vse argumente, ob katerih sem sprejel odločitev o odhodu na študijsko izmenjavo. Racionalizacija je bila čudovito orodje, s katerim sem mogel preseči utopično željo po tem, da bi se počitnice raztegnile v nedogled in da se omamna brezskrbnost ne bi končala. Pravzaprav bi izpolnjevanje lastnih želja, ki jih narekujejo trenutni občutki, večkrat zapečateni z lenobnim hrepenenjem po udobju, človeško življenje potisnilo na raven prašiča, ki jé, spi, kruli in čaka, da bo zaklan: ne, tega si res ne želim. Per aspera ad astra.
Navsezadnje slovo ni bilo težko. Iz Radovljice sem se namreč odpeljal v družbi še ene, nove družine: gospoda župnika Andreja Župana, Jureta Jelena in Jureta Sovinca. Gospod župnik se je zelo prijazno ponudil, da me pelje, za kar sem mu zelo hvaležen. In nasploh hvaležen za to, da nosi večji del odgovornosti, da je preprosto lepo biti radovljiški bogoslovec. Naložili smo nekaj potovalk in škatel ter se odpeljali proti Poljski. Ko smo se peljali mimo Kranja se je v meni oglasil tisti »Pa kaj ti je bilo tega treba?!« in potihnil vse do trenutka, ko je župnikov avto odpeljal s parkirišča v Opolu. Čas, ki smo ga preživeli skupaj je bil namreč res zelo prijeten, prav družinski. Malo smo klepetali, molili, poslušali glasbo, sam sem podrl rekord igrice na Jurčkovem telefonu, postanke pa so nam popestrile skodelice kave in pa okusna malica, ki jo je pripravila mama Mila (tale zapis žal dobiva podobo osnovnošolskega spisa o izletu na Fuksovo brv, kar me spravlja v zadrego in v meni prebuja pomisleke o lastni zmožnosti literarnega izražanja). Zvečer smo prispeli v Czenstohowo, duhovno prestolnico Poljske, mesto, kjer se ob starodavni Marijini ikoni zbirajo množice Poljakov, ki jim je katolištvo neverjetno globoko vtisnilo svoj plemeniti pečat ljubezni do Božje Matere. Ko sem nekaj mesecev nazaj razmišljal o odhodu na Poljsko, sem si zaželel, da bi bila Czenstohowa prvo mesto, ki ga bom obiskal. Mariji sem želel izročiti leto duhovniške formacije na Poljskem. Takrat se mi je zdela ideja skoraj neizvedljiva, saj bi si s tem obiskom precej otežil in podaljšal pot do Opola. Zamisel je potem prišla od gospoda župnika in neizrečena želja se mi je izpolnila. Večerni sprehod po ogromni aleji, ki se mimo zaspanih lokalov vzpenja do ogromne bazilike, je bil poln veselja in pričakovanja: zares gre, tukaj sem. Naslednji dan smo že ob šestih zjutraj prisostvovali slovesnemu odprtju Marijine ikone in sveti maši, ki mu je sledila. Marijina podoba se je izza svetlečega srebrnega zastora prikazala ob spremljavi fanfar. Nepozabna izkušnja. Po nekaj urah smo se odpeljali proti Opolu. Ker sem dve leti nazaj približno deset dni že bival v tem mestu, prav v semenišču, katerega gojenec sem letos, sem mestno središče lahko na hitro predstavil spremljevalcem. Čudovito zeleno mestece skozi katerega teče reka Odra in s svojimi rokavi ustvarja nekaj otočkov, ki danes služijo kot parki za preživljanje prostega časa, je zaznamovano z bogato zgodovino in je kulturna prestolnica regije. Po kratkem občudovanju tukajšnjih cerkva smo kislo slovo posladkali s palačinkami v lokalu Grabovka, kamor bom peljal vsakogar, ki me obišče (da, lepo vabljeni, res). Pred slovesom sem prejel še kup lepih želja, prijaznih napotkov in blagoslov. Avto »družine« se je odpeljal in ostal sem sam.
V glavi mi je zopet odmeval sloviti »Pa kaj ti je bilo tega treba?!«. Ves skrušen sem se privlekel do prve cerkve, Najsvetejše je bilo izpostavljeno in Jezus pripravljen, da posluša svojega otroka. Sklenil sem, da bom skupaj z Njim pač potrpel – saj tudi križ ni bil prijetna zadeva. Prišel sem do semenišča in tik pred vhodom srečal Davida – morali bi se ga spomniti, saj je štirinajst dni lanskega poletja preživel v Radovljici – in kmalu tudi ostale bogoslovce, ki sem jih poznal že od zadnjega obiska in misel na trpljenje je sama od sebe izginila še isti večer. V naslednjih dneh se je Gospodova obljuba zopet izpolnila: dobil sem še en dom in še eno družino. To vedno izkušam ob srečevanju katoličanov iz vsega sveta – kamorkoli pridem in srečam brate in sestre v veri, sem sprejet v družinsko okolje, v tisto intimo človeškega, ki se nam navadno odpre šele, ko smo si z nekom že dolgo blizu. Lepo je biti katoličan! Tako sem se v nekaj dneh v semenišču počutil domače. Sošolec Tobiasz, s katerim si deliva kopalnico, je poskrbel, da sem se dobro vključil v letnik, s katerim se vsako jutro, po zajtrku srečamo na kavi, Leszek je pomagal s prevajanjem, Wojciech me je kmalu uporabil v ekipi mašnih strežnikov, Marek priskrbel internet… Družba je super, fantje normalni, pobožni in zabavni. Prvih nekaj dni sem še usklajeval urnike, danes pa fakulteto obiskujem brez večjih neprijetnosti. Celo ob poljščini, v kateri potekajo predavanja, izgubljam občutek, ki spominja na poslušanje šelestenja plastične vrečke: razumem večino povedanega, čeprav me do dobrega razumevanja čaka še precej dela. Vsako sredo se v mestu udeležujem tečaja poljščine in upam, da bom v drugem semestru angleščino, nemščino, italijanščino in kriljenje z rokami lahko vsaj delno zamenjal s poljščino tudi v vsakodnevnih pogovorih.
Veliko pomoči pri vklapljanju v tukajšnje okolje sem prejel tudi od Erasmus + pisarne, zadolžene za študente, ki gostujejo na izmenjavi. Že v prvem tednu so organizirali nekaj ekskurzij preko katerih sem lahko z ostalimi Erasmus + študenti spoznaval lepote okoliških krajev ter kulturo in zgodovino regije. Z ostalimi »erasmusovci« smo se, kljub velikim razlikam v kulturi dežel našega izvora, hitro sporazumeli. Večina jih prihaja iz Turčije, štirje so Španci, dve Portugalki, Moldavka, Slovak, trije Grki in celo štirje Tajvanci. Čas, ki ga preživljamo skupaj, je vedno zabaven, obenem pa se odpira veliko možnosti za apostolat: kot bogoslovec sem zanje prava atrakcija in sem ob koncu naših druženj prijetno utrujen od vseh vprašanj o Bogu, Cerkvi, duhovništvu in življenju na sploh. Prav posebej me je razveselilo, ko mi je ena od Turkinj razkrila, da so se prejšnji večer turški študentje pogovarjali med seboj in izrazili navdušenje nad dejstvom, da z njimi preživljam čas, se zabavam in odgovarjam na njihova vprašanja. Takšne izkušnje s svojimi – muslimanskimi – verskimi voditelji nimajo.
Čas, ki ga preživljam tu je res poln blagoslovov in trdnega prepričanja, da se »splača« stopiti na pot za Jezusom, da je Bog neskončno dober in da se ga v velikodušnosti ne more premagati. Do naslednjega javljanja, v katerem bom podrobneje opisal življenje v semenišču, se me spomnite v molitvi – dobri duhovniki pač ne padejo iz neba, sam imam pa še veliko dela in zato potrebujem vašo podporo.
V Jezusu in Mariji,
Rok Pogačnik