Razmišljanje

Pridiga ob prazniku svetega Štefana

»Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan.«

Dragi bratje in sestre!

Jezus je bil še včeraj, v preprosti betlehemski votlini in v lepoti Marijine nežnosti in Jožefove ljubeče skrbi, majcen dojenček. Tak, ki ga lahko sprejmejo vsi. Skupaj z Njim smo se zazibali v veličino in globino Božje ljubezni. Še dober dan ni minil, ko nas zbudi, ko bi Mu najraje zaprli usta, saj govori o sovraštvu, o izdajstvih, o smrti in velikem preganjanju. Zakaj Mu je Cerkev dovolila tako kruto odpreti usta in, za povrh, na dan po božiču pred nas postavila Štefana, prvega mučenca? Gotovo nam noče pokvariti božičnega vzdušja…

Da, res je. Cerkev noče pokvariti vzdušja, noče vzeti lepote božičnega sporočila. Z današnjim praznikom hoče prav nasprotno: pokazati, da včerajšnji dan niso le sanje za enkrat na leto. S tem, ko pred nas postavlja prvega mučenca Štefana, hoče utrditi in poglobiti našo vero v skrivnost učlovečenja – v veliko skrivnost, da je Bog postal človek in da sta nebo in zemlja za vedno združena.

Božič – učlovečenje Boga – postavlja svet na glavo. Nič več ni enako. Zadeva je tako velika in tako resna, da zanjo padajo glave. No, pravzaprav kamni. Kot prvega zasujejo diakona Štefana. Evangelij – veselo oznanilo o Bogu z nami – ga tako prevzame, da oznanja, dela velike čudeže in znamenja. Nasprotnikom Boga gre to močno v nos – prerekajo se z njim, pa je tako napolnjen s Svetim Duhom, da nič ne morejo. To jih tako razjezi, da padejo kamni in za Jezusa pade prva glava. Štefan poklekne, izroči svojo dušo Jezusu, moli za svoje morilce in zaspi.

Štefan naj bi umrl leta 34. Malo Dete iz Betlehema, ki Ga v teh dneh častimo, je tako vplivno, da že nekaj desetletij po Njegovem rojstvu ljudje – in to popolnoma pokončno, prepričano in svobodno – Zanj umirajo. To je dokaz, da nas učlovečenje Boga lahko spremeni, da ni samo romantična resnica za en dan v letu, ampak resnica, ki spremeni življenje in spremeni človeka. Je resnica, za katero je vredno tudi umreti.

Cerkev tako s praznikom sv. Štefana ne prekinja lepote božiča, ampak ji daje pravo težo in globino. To, dragi brat, draga sestra, pa je tudi za naju lahko vir upanja – božični dogodek ne bo šel mimo! Če bova Jezusa v vsakodnevnem življenju, v najbolj običajnih dneh, iskala in Mu sledila, bo to spremenilo najini življenji.

Še detajl iz berila, ki nam bi lahko ušel: »Priče pa so odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel.« Da, za tistega Savla gre, ki je bil zagrizen preganjalec kristjanov, v Damasku doživel čudežno spreobrnjenje in postal Pavel – ime »Paulus« pomeni majhen – pa vseeno veliki apostolov narodov. Njegovo spreobrnjenje se je sicer res zgodilo v določenem trenutku pred Damaskom, se je v duši pripravljalo preko tudi preko ganljivega in močnega prizora, ko je življenje za vero dal Štefan.

Ni vseeno, kako živim. Ni vseeno, kaj delam v svojem življenju, ni vseeno kako izražam svojo vero, kako pričujem za Kristusa. Ljudje gledajo. Zgled mojega odnosa z Bogom, ki ga ne skrivam v svojo strogo zasebnost, lahko koga spreobrne, nagovori, spet pripelje k Bogu. Ne podcenjujmo svojega vpliva na današnji čas – tudi Slovenija v letu 2019 je prostor, kjer hoče Bog pisati svojo zgodbo. Preku naju.

Draga sestra, dragi brat! Prosiva Jezusa, da resnico o tem, da je postal človek, ker naju ljubi do konca, zapiše tako globoko v naju, da bo skrivnost božiča vsak dan spreminjala najini življenji. Naj bosta spremenjeni z Božjim Duhom tudi znamenji, preko katerih bo Bog govoril Sloveniji, Evropi in vsemu svetu. Amen.

Rok Pogačnik, diakon
Radovljica, 26. XII. 2018