Besedilo in fotografije: Janez Resman
Letos smo se, po presenetljivi pandemiji, ki jo je prinesel virus, res najmanjša stvarca božja, in nekaj daljši pavzi spet podali na farno romanje. K svetemu Antonu in »njega mlajšemu« svetemu Leopoldu Mandiču v Padovo.
Mesto z dobrimi dvesto tisoč prebivalci ima bogato zgodovino, s katero se znajo – in se tudi radi – pohvalijo. Tako že stoletja pred Kristusom in do današnjih dni. Ker pa leži še petdeset kilometrov zahodno (naprej?) od Benetk, so nas za na pot dvignili tako zgodaj, da je razen pobožnega križa na začetku, molitve za dober dan in srečno pot do laške meje vladala tišina, še z lučkami nad sedeži se ni nihče igral.
Smo pa, vsaj tisti, ki celo leto počivamo v penziji, z zanimanjem prisluhnili podrobni, prijetni razlagi Aritursovega vodiča (gospoda???), ki nam je razložil vso zgodovino dogajanja od nekoč slovenskega Trsta naprej. In krščanstva, sprva prihajajočega iz Ogleja, od srednjega veka pa s severa, iz Salzburga.
Še iz šolskih let se spominjam, kako je stara mati leto in dan po hiši iskala svoje pritikline, za katere pa šele zdaj vem, kako so neobhodno potrebne. Največkrat špegle, v garkeljcu pa tudi pofkar, preprost nožek na zaklop, da je šel v žep od bertaha. (Zdaj šele »slišim«, kakšno ful kul slovenšno je govorila naša Tama, ampak svetnik jo je očitno razumel!) Ni šlo drugače, da je svetemu Antonu obljubila pet dinarjev in potem ji je ena, dve, poiskal to ali ono stvar. Kot zavedni Kranjici se ji je zazdelo, da je bil to za svetnika le prelahek zaslužek in je takoj zbila obljubljeno vsoto na pol, dala mu je pa dva dinarja. A tudi v svetem Antonu je morala biti kakšna kaplja gorenjske krvi – navadno ji je še tisti hip zadevo spet skril, do večera je že prišel do sprva obljubljenega denarja.
Dandanašnji pa smo na tem svetu tako napredovali, da izgubljenih stvari ne iščemo več. Pogledamo na Google v telefonček in kupimo drugo, pol ceneje. Ali kupimo čisto novo, še pol boljše. Kar zna trajati še pol manj. Hkrati na ves glas, včasih s prav nečloveškim razgrajanjem skrbimo za majčico Zemljo – ampak jo bomo zaradi takega napredka pokopali še pol prej.
Drugi svetnik, ki smo se mu priporočili, je prav tako našel svoj zadnji tuzemski dom v Padovi, prav tako pri frančiškanih (le po današnjem izgledu bolj imovitih). Po rodu Hrvat, skoraj iz naših časov. Če je bil sveti Anton rojen pridigar, je bil sveti Mandič spovednik – večina svojega tuzemskega časa je prebil v spovednici. Tako nekako kot mi na telefončkih? Se pa s svojimi molitvami obračamo nanj kot priprošnjika v rakavih boleznih. In čeprav na molitev radi kar malo pozabimo, je bolezen in naša nebogljenost ob njej tista, ki nas spomni in opomni!
Vmes so nam pokazali še freske v kapeli Arena (?), delo slikarja in arhitekta Giotta. So tako lepe in tako krhke, da so jim prostor kapele klimatizirali, fotografiranje pa prepovedali (še lepše jih vidite na Google-u, le ugodje klimatizirane kapele na čudovito vroč jesenski dan si morate pričarati sami!)
Za slovo pa so nam domačini postregli še z nekaj kapljami dežja – a ni bilo vredno dežnika. Ki smo jih vsi imeli s seboj. Rezervne noge pa sem že zjutraj pozabil v avtu in pri vsej kilometrini čez dan je bila tura zame res romanje – kot nekdaj po kolenih okrog Marije Pomagaj na Brezjah. Deo gratias!