Cin, cin. Prvi prizvoni na dan. Bel kot sneg in večkrat kar iz snega. Iz tal ga pokliče že slutnja pomladi. Zvonček. Ključ od vseh korenin ima sveti Valentin. Utegne biti še mraz, toda rastlinju se mudi. Cvetju še bolj kot travam. Mesto na koledarju je dobil svečan.

Dragi dobri ljudje. Naj božično voščilo začnem z mislijo z začetka Svetega pisma. »Zemlja je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami … Bog je rekel: ‚Bodi svetloba!‘ In nastala je svetloba«

Vsi smo se že tako navadili, da v začetku decembra toliko govorijo o prižiganju lučk, da je to lahko tudi za nas edina možnost preživljanja dni pred božičnimi prazniki. Množica svetil, ki bo obdajala naša mesta in trge, adventni sejmi, h katerim nas bodo vabile potovalne agencije, in dobrote, s katerimi se bomo »pripravljali« na praznike, pa naj nas kristjanov ne prepričajo, da gre za pravo pot priprave na praznike. Ni namreč vsaka lučka znamenje, da želimo pregnati temo …

Katoličani verujemo, da je Jezus na najodličnejši način navzoč preko Najsvetejšega zakramenta – evharistije, svete hostije, svetega obhajila itd. Če sploh lahko govorimo o »statistični uspešnosti« župnije, so statistično ali ne statistično »uspešne« župnije tiste, v kateri večina goji globoko pobožnost do Najsvetejšega zakramenta.