Molitev pod Pustim gradom

Spoštovani!

Triindvajsetič smo zbrani tule pod Pustim gradom, pa o tem ne boste mogli prebrati v nobenem od slovenskih časopisov. Triindvajsetič smo zbrani, mala četa, na tem žalostnolepem kraju, zadnjem tuzemskem počivališču osemsto nesrečnikov, ki jih je v mesecu rožniku po koncu druge svetovne vojne ob pomoči lokalnih ničvrednežev pobila še vedno tako imenovana osvobodilna vojska.

To, da pridemo vsaj na praznik vseh svetih obiskat ta sveti kraj, ti dve gomili in naše tukajšnje molitve so dvakrat boguvšečno dejanje.

Zakaj?

Prvič je tako prav že zato, kot piše proti koncu druge knjige Makabejcev: kajti sveta in zveličavna je misel, moliti za rajne. Obe ti dve starozavezni knjigi sta polni bojev in pokolov – in ko je Juda še v zadnjih bojih pobil sovražnike, je zbral svojo vojsko, da so se očistili in obhajali soboto. Potem svetopisemski pisatelj nadaljuje: Naslednji dan so se Judovi ljudje odpravili – bil je že skrajni čas -, da bi pobrali trupla svojih padlih in jih skupaj s sorodniki položili v grobnico njihovih očetov. Tedaj so našli pri vsakem izmed njih, namreč pod tuniko, svetinje, posvečene jàmnijskim malikom, ti pa so Judom po postavi prepovedani. Vsem je postalo jasno, zakaj so tisti vojaki padli. Vsi so torej slavili pota pravičnega sodnika, Gospoda, ki razkriva, kar je skrito. Potem so obhajali bogoslužje in prosili, da bi bila storjena pregreha popolnoma izbrisana. Plemeniti Juda pa je posvaril moštvo, naj se varujejo greha, saj vendar vidi, kaj se je zaradi prestopka zgodilo tistim, ki so maloprej padli. Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje. Zakaj ko ne bi pričakoval, da bodo padli vstali, bi bilo odveč in nespametno moliti za mrtve. Pred očmi je imel tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno: sveta in pobožna misel! Zato je namreč naročil spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha.

In kje, če ne tukaj, leže posmrtni ostanki osemsto ljudi, za katere večinoma svojci še tega niso izvedeli, kje jih je zatekla smrt. Še manj, kaj smrti vrednega so bili našli na njih. Zato je prav, da postojimo ob njih gomilah, premislimo to grozoto in pomolimo za pokoj njihovih duš.

Drugo, zaradi česar je tudi prav, da se vsako leto vsaj za vse svete zberemo tukaj, pa je naš odnos do resnice, naše razumevanje povedanega. Poglejte – nekaj mesecev je, kar smo po enoletnem zmerjanju in pljuvanju po Janezu Janšu in njegovi slabi vladi dobili novo. Če res komu prej ni bilo jasno, kaj je namen tega početja, in je še mislil, da bo s štrajkom, pa čeprav štrajkom na komando, dosegel kakšno izboljšanje ali vsaj kak privilegij zase, pa nam je zdaj, po prihodu tornada Alenka, vsem Slovencem, razen morda slaboumnih z zdravniškim potrdilom, jasno, da je bil namen zgolj uničiti, kar se še da, da bi se ob tem še kaj ukradlo. Šele zdaj nam je tudi jasno, kaj je slaba vlada. Ampak, roko na srce – ko bi človek živel na Marsu in samo bral slovensko časopisje ter spremljal TV, o tem ne bi slišal niti besede, o tem ne bi vedel nič! Seveda, kako naj bo drugače, če je naša današnja resnica zrasla iz resnice enobe! V vsej osnovni in srednji šoli smo poslušali, kako so nas partizani osvobodili in pregnali okupatorja – še norec, ki nas je na univerzi gnjavil z obramboslovjem, ni mogel mimo tega – ampak od vse osvoboditve in izgona okupatorja jaz za lokalne borce vem to, da so tule v svobodi, po koncu vojne, pobili osemsto neoboroženih ljudi, tudi žena, starcev in otrok! No, pa še za nekatere druge se ve in prav je, da se ve in da se ne pozabi!

Naj letos končam malo drugače kot vsa leta doslej. Zmolimo zdaj očenaš za dušo tistega, ki je najbolj kriv za tole grozodejstvo, ki je tem nesrečnikom storil največ gorja! Da bi bil, kot je rečeno v drugi knjigi Makabejcev, oproščen greha.

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.646566022105955.1073741861.352882428140984&type=1