Skala (št. 587, leto XXVIII)

Če so nebesa tako čudovita, zakaj se potem kristjani tako neradi odpravljajo tja? Pravi kristjan bi bil nedvomno rad v nebesih, mar ne?

Ne vidim nobenega nasprotja med tem, da smo zazrti naprej proti nebesom, hkrati pa se veselimo sedanjega življenja. Nekaj drugega bi bilo, če bi bili tako obsedeni z mislijo, kaj je onstran groba, da bi zaradi tega zanemarjali svoje odgovornosti in možnosti tu na zemlji. Prav to je kristjanom očital Lenin! Bog dejansko želi, da bi sedanje življenje živeli v popolnosti, da bi izkoristili vse možnosti, ki nam jih ponuja. Hkrati pa ne bi smeli pozabiti, da to življenje ni vse in da bomo nekoč Bogu dajali odgovor za svoje ravnanje na tem svetu. Seveda je razlika med smrtjo in umiranjem. Bedel sem pri bolnikih v zadnji stopnji bolezni, ki se same smrti niso bali, strah pa jim je zbujala zavest, da bodo morali iti skozi proces umiranja. To je popolnoma razumljivo. Smrt je stanje, umiranje je dogajanje. Biti poročen je stanje; ženin in nevesta se tega veselita. Poroka pa je dogodek in misel nanjo ju plaši. To seveda ne pomeni, da se ne želita poročiti! Stanje smrti nam prinaša vsaj konec trpljenja. Dogajanje umiranja pa nam povzroči nelagodje, stisko in ponižanje. V sodobnem svetu naj nam ne bi povzročala ničesar od naštetega, toda misel nanjo ni prijetna, najsi bo naša vera še tako močna. Apostol Pavel je ob misli na smrt zapisal, da je neodločen, ali naj ostane v tem svojem sedanjem telesu in nadaljuje svoje plodovito delo, z druge strani pa hrepeni »da bi odšel s sveta in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše.« Upam si trditi, da so mnogi kristjani čutili to notranjo razdvojenost; ne smemo reči, da je strahopetnost ali pomanjkanje vere, če se odločijo – kot je storil apostol Pavel – ostati tam, kamor jih je postavil Bog, in delajo, za kar jih je on poklical, vse do tiste ure, ko on odloči, da gredo. D. Winte

Preberite si župnijski list v pdf obliki: skala_587.