Zanimivosti

Srečanje s papeškim ceremoniarjem, mons. Guidom Marinijem

V februarju smo s skupino bogoslovcev in kandidatov, pod vodstvom duhovnika prelature Opus Dei, mons. dr. Feliu Torre, romala v Rim. Med mnogimi zanimivimi srečanji je bil tudi sestanek z monsignorjem Guidom Marinijem, ki skrbi za vsa bogoslužja, ki jih vodi sveti oče.

Namen našega romanja v Rim je bilo, poleg utrjevanja naše vere v Kristusa in Njegovo Cerkev, dojeti liturgijo kot središče naše vere. S tem namenom smo se srečali tudi z mojstrom liturgičnih ceremonij svetega očeta. V Vatikan smo vstopili pri vratih svete Ane in se s kombijem zapeljali do velikega atrijskega dvorišča, kjer smo parkirali. Pot nas je vodila skozi lepe hodnike vatikanskih uradov in ob enajstih smo že čakali v sprejemnici pred pisarno velikega ceremoniarja. Nasmejan je prihitel in nas poprosil, da ga še nekoliko počakamo, saj je bil sredi dela; v tistih dneh je urad, katerega vodja je msgr. Marini, pripravljal pomembno slovesnost konzistorija.

Povabil nas je v svojo pisarno, kjer smo se posedli okrog mize in se mu na kratko predstavili. Sam je povedal, da je pred leti kot nadškofov tajnik obiskal Slovenijo in mu je dežela ostala v lepem spominu. V naslednjih minutah je predstavil svoje delo in delo vsega Urada za pontifikalne ceremonije; nekaj je povedal o zaposlenih in njihovih nalogah, izpostavil je tudi ostale vatikanske urade, s katerimi Urad za pontifikalne ceremonije posebej sodeluje. Namen urada je, da pripravlja vse potrebno za papeževe obrede, ki potekajo v vatikanski baziliki Svetega Petra in na papeževih pastoralnih potovanjih. Od vsega začetka srečanja je bil monsignor zelo odprt, pozoren in prijazen. Tako se je hitro ustvarilo zelo prijetno vzdušje za pogovor. Že sama misel, da govorimo s človekom, ki je eden najbližjih papeževih sodelavcev, nas je gotovo navdajala s spoštovanjem. S svojo ljubeznijo do Kristusa in Cerkve ter zvestobo, ki smo ju razbrali iz njegovih besed in vedenja, pa je občudovanje tekom pogovora raslo.

Po kratki razlagi ureditve in načina funkcioniranja samega urada je monsinjor prešel k razlaganju določenih vidikov liturgije in nas tako uvedel v globlje razumevanje le te. Poudaril je, da bogoslužje samo predstavlja najpopolnejši in najbolj vzvišen način slavljenja Boga. Za Cerkev je bogoslužje izjemnega pomena, saj je čudovita priložnost za oseben in občestven stik z Bogom: priložnost za slavljenje in zahvaljevanje, pa tudi priložnost za naše osebne prošnje. Posebej se je ustavil pri smernicah, ki jih v svojih spisih in konkretnem obhajanju zavzema Benedikt XVI. Kristus mora biti središče, Glava naše liturgije, liturgija pa središče našega krščanskega življenja. Obhajanje svetih skrivnosti more in mora biti tako, da se človeku pomaga srečati s Kristusom. Nanašajoč se na ta vidik liturgije, je govoril o različnih karakteristikah, ki jih je moč videti na slovesnostih, ki jih vodi sveti oče. Križ na sredini oltarja, obhajanje svete maše »ad orientem«, poklek ob prejemu obhajila… Vse to človeka preko vidnega in otipljivega vodi k spoznavanju nevidnega in neotipljivega. Prav zato je tako pomembno, da so bogoslužni dogodki vedno pripravljeni in izvedeni s posebno skrbnostjo. Tekom pogovora je večkrat poudaril, da papeževa liturgija predstavlja zgled in normo za liturgijo katoliške Cerkve po vsem svetu.

Opozoril je, da se z drugim vatikanskim koncilom in reformami, ki jih prinaša, ne sme pozabiti na bogato tradicijo svete rimske Cerkve. Reforme tako ne odpravljajo tradicije, med izrednim in rednim obredom ne sme biti prepada. Tradicija je za Cerkev zelo dragocena: zaklad, ki so ga naši predniki skrbno hranili in je tako lepo viden v obredih Cerkve, moramo ohraniti tudi sami.

Spregovoril je tudi o veličini duhovništva, ki človeka postavi za posrednika med ljudmi in Bogom ter je tako v prvi vrsti služenje. Duhovnik mora biti predvsem orodje v Božjih rokah, posebej, ko v Kristusovem imenu deli zakramente. Nujno je, da upošteva vsa pravila in napotke s katerimi Cerkev ureja bogoslužje: odpovedati se mora vsakršnemu personalizmu. Potreben je boj za ponižnost, ki je pogoj za resnično in vdano služenje.

Nazadnje se je dotaknil še lepote, ki jo papež vrača v svoje obrede. Pri lepoti ne gre zgolj za esteticizem; je konkreten način, po katerem nas ljubeči Bog v osebi Jezusa Kristusa srečuje, privlači in nas osrečuje, nam pomaga stopiti iz sebe in nas pelje k našemu resničnemu poklicu, ki je ljubezen. Najresničnejša lepota je ljubezen Boga, ki se nam razodeva v velikonočni skrivnosti. Lepota liturgije je del te skrivnosti, je vzvišen izraz Božje slave in v nekem smislu predokus nebes na zemlji. Tako lepota v liturgiji ni samo dekoracija, ampak bistven element liturgičnega dejanja. Harmonična glasba, lepi paramenti in liturgično posodje, pomenljive geste… Človek svet dojema preko čutil in to Cerkev v liturgiji upošteva. Njena naloga je, da z zunanjimi znamenji človeka vodi v srečanje s Kristusom.

Dalje je monsignor namenil nekaj časa našim vprašanjem. V prvem vprašanju, smo ga vprašali, zakaj papež ne uzakoni liturgičnih smernic, ki jih sam spodbuja. Odgovoril je, da papež tega ne naredi, ker želi, da bi se škofje in duhovniki sami odločali za posnemanje papeške liturgije in tako v duhu prave pokorščine izkazali bližino in ljubezen Petrovemu nasledniku.

Na drugo vprašanje, s katerim smo želeli izvedeti, kako liturgija papeža Benedikta XVI. združuje reformo drugega vatikanskega koncila s tradicijo Cerkve, nam je odgovoril, da je papež že na njunem prvem srečanju izrazil jasno željo, da bi papeška liturgija ohranjala določene prvine, ki jih je Cerkev v svoji tradiciji ves čas gojila, ter da bi se prepad, ki je nastal med predkoncilskim in pokoncilskim obredom, zmanjšal in zabrisal. Papež želi – ob upoštevanju liturgičnih norm, ki jih je potrdil drugi vatikanski koncil – v svoji liturgiji izkoristiti vse dobro, ki ga prinaša tradicija Cerkve.

Vprašali smo ga še, kako približati Kristusa mladim in kakšno vlogo ima pri tem liturgija, na kar je monsinjor Marini odgovoril, da je razlaganje liturgije lahko mnogim mladim v pomoč, da se zavedo Božje ljubezni do človeka. Pri tem moramo sami verovati v resničnost skrivnosti, ki jih obhajamo. Pomemben je že način obhajanja liturgičnih dejanj, h katerim je potrebno pristopati zbrano in pobožno. Tako bodo tudi naša dejanja pričala o naši veri. Poudaril je, da je potrebno, da za mlade molimo in se vsak dan sami trudimo za sveto življenje, ki pričuje glasneje od besed.

Naš prijeten pogovor so prekinili zvonovi bazilike sv. Petra. Monsignor Marini nas je povabil, da skupaj z ostalimi uslužbenci Urada za pontifikalne ceremonije zmolimo molitev Angelovega češčenja. Tako smo se v latinščini, jeziku svete rimske Cerkve, spomnili tega pomembnega dogodka v zgodovini našega odrešenja. Molili smo posebej za papeža, se priporočili angelu varuhu in za pomoč poprosili še sveta brata Cirila in Metoda, katerih god je tisti dan – z izjemo Slovenije in nekaterih drugih držav – obhajala vesoljna Cerkev. Vrnili smo se v pisarno, kjer nam je msgr. Marini razdelil podobice in rožne vence z grbom svetega očeta. Skupaj smo naredili nekaj fotografij, potem pa nas je monsinjor še blagoslovil in se prijazno poslovil od nas. Hvaležni Bogu za to izredno srečanje smo se vrnili na rimske ulice.