Dragi dobri ljudje. Naj božično voščilo začnem z mislijo z začetka Svetega pisma. »Zemlja je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami … Bog je rekel: ‚Bodi svetloba!‘ In nastala je svetloba«

Vsi smo se že tako navadili, da v začetku decembra toliko govorijo o prižiganju lučk, da je to lahko tudi za nas edina možnost preživljanja dni pred božičnimi prazniki. Množica svetil, ki bo obdajala naša mesta in trge, adventni sejmi, h katerim nas bodo vabile potovalne agencije, in dobrote, s katerimi se bomo »pripravljali« na praznike, pa naj nas kristjanov ne prepričajo, da gre za pravo pot priprave na praznike. Ni namreč vsaka lučka znamenje, da želimo pregnati temo …

Katoličani verujemo, da je Jezus na najodličnejši način navzoč preko Najsvetejšega zakramenta – evharistije, svete hostije, svetega obhajila itd. Če sploh lahko govorimo o »statistični uspešnosti« župnije, so statistično ali ne statistično »uspešne« župnije tiste, v kateri večina goji globoko pobožnost do Najsvetejšega zakramenta.

Prvi otrok v maternici vpraša drugega: »Ali verjameš v življenje po porodu?« Drugi mu odgovori: »Seveda verjamem. Nekaj že mora obstajati po porodu. Mogoče sva tukaj zato, da se pripraviva na to, kar bova kasneje.«