In kako boste vi preživeli te postne tedne?
Pošteno rečeno – tudi sama dolgo nisem vedela, kaj početi s postnim časom.
Iz otroštva sem prinesla tetin svareči prst in opozorilo, da v postnem času ne bi smela jesti nič sladkega. Ampak naj sem se še tako trudila, nikoli mi ni prav uspelo, da bi odpoved koščku čokolade nekako povezala s pripravo na veliko noč. Poskus, da bi se v teh tednih znebila enega ali dveh kilogramov odvečne telesne teže, se mi je osebno zdel prizadevanja vreden – da pa bi vse to povezala z vero, se mi je zdelo zelo »poceni«. Praviloma ima ta poskus več skupnega s kopalkami za poletje kot s praznovanjem velike noči! Zanimivejša se mi je zdela ponudba »40 dni brez« – alkohola, cigaret, televizije … Toda tudi to sem vedno občutila kot breme, kot nujo, nekaj, »kar je treba doseči«: post kot odpovedovanje – težje je, toliko več je vredno! In to naj bi bila priprava na praznik, ki je praznik osvoboditve? Pripravljamo se na zmago življenja nad smrtjo, naložimo pa si odpovedovanje, včasih tako teh štirideset dni praviloma trpimo – to vendar ne more biti tako. Ne moreta biti struktura in red pomembnejša kot to, kar sem pravzaprav želela doseči. In prav to je zame izziv, ki ga ponuja postni čas: spremeniti nekaj v svojem ustaljenem redu, da dobijo stvari nov zagon in lahko na novo stečejo – in se s tem mogoče tudi na novo uredijo. Da bi nam strukture ostale v pomoč in ne bi postale prisila.
Da se ne bi počutila ujetnica tega, kar mi je prišlo v navado. Tako lahko v svoje življenje prinesem nekaj novega, kar bo služilo mojemu življenju in ţivosti – s tem pa se lahko rešim tega, kar mi je oviralo pot do Boga … V postnem času ne gre za odpovedovanje zaradi odpovedovanja, ne za trpljenje zaradi trpljenja, ampak gre predvsem za to, da sprejmem nekaj novega, kar mi v vsakdanjiku pomaga, da sem živa in postajam vedno bolj živa.
Po: A. Schwarz, Odvalimo kamen
Preberite si župnijski list v pdf obliki: skala_580.