Minilo je pet let odkar sem prvič prestopil prag semenišča, a vendar se zdi, kakor bi se zgodilo včeraj. Na videz neskončno dolga pot je postala presenetljivo kratka.Spominjam se, kako sem kot prvoletnik z zanimanjem opazoval šestoletnike v njihovih pripravah na posvečenja in nove maše in si ob tem mislil “Kje je še to…”, sedaj pa sem sam z nenadejano hitrostjo pristal v njihovi koži.
Čeprav je bilo semeniško življenje nadvse pestro, napolnjeno z raznovrstnimi dogodki in izkušnjami, se med njimi kaže ustaljeno vprašanje, ki se ga je bilo v srečevanju z najrazličnejšimi ljudmi skoraj nemogoče izogniti. Zakaj ta poklic? Odkod ti želja postati duhovnik? Odgovor je sila preprost, a za večino nerazumljiv: “Ne vem”, odgovarjam vedno znova. Kdor je resnično začutil Božji klic, ve o čem govorim. Nemogoče je zadovoljivo racionalno utemeljiti in z obstoječim naborom besed človekovega jezika opisati nagib, da bi postal Kristusov duhovnik, kakor je nemogoče s samo znanostjo definirati svet presegajočo stvarnost. Skrivnostna in za naš um nedosegljiva so pota Gospodova (prim. Iz 55,8-9) in prav takšen je njegov klic tistim, ki jih vabi kot delavce na svojo žetev.
Navkljub temu pa vas nimam namena puščati v negotovosti, ampak vam bom vseeno poskušal kratko opisati pot iskanja lastnega poklica. Osnovna šola ni bila ravno prostor poklicnega odločanja, saj je v tem času mnogo več in mnogo bolj “pomembnih” reči s katerimi se more ukvarjati povprečen fant osnovnošolskih let.
Večji premiki v tej smeri so se zgodili v gimnaziji, ki sem jo obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Odkril sem veselje nad naravoslovnimi znanostmi, zato se je moje zanimanje glede poklicnega življenja pomaknilo na področje medicine. Zaradi očitne lenobe pri maturitetnem preizkusu, ki me je stala prepotrebnih točk za vpis na Medicinsko fakulteto, sem se nato odločil za študij veterine. Mimogrede, tu me je prijetno razveselilo spoznanje, da pri pacientih veterinarske stroke umanjka stanje, ki mu rečemo “jamranje”, kar zna biti v večini primerov nadvse dobrodošlo. Kljub zanimivi študijski snovi in prijetni družbi sošolcev pa mi vprašanje globljega smisla lastnega življenja ni dalo miru. Ob koncu prvega letnika sem ugotovil, da to ni materija, ki bi ji želel posvetiti večji del svojega časa.
Notranji nemir se je iz dneva v dan povečeval, v mislih pa se mi je (ne vem zakaj in kako) vedno pogosteje pojavljala misel na duhovniški poklic. Končno sem le zbral pogum in se vdal Božji volji glede moje nadaljne življenjske poti. Rezultat te odločitve najbolje opišejo besede sv. Avguština, ki je zapisal: “Nemirno je moje srce, dokler se ne spočije v tebi.” Sledil je vpis na Teološko fakulteto in v Bogoslovno semenišče. Kot rečeno sem tu preživel pet let. V nadaljevanju pa me čaka še zagovor magistrske naloge z naslovom Duhovništvo pri Ratzingerju/papežu Benediktu XVI. ter šesti letnik, ki bo zaznamovan s prakso v župniji Domžale, podiplomskim študijem, diakonskim in končno mašniškim posvečenjem. V tem bo moja poklicna pot zavzela relativno stalnost v nenehni podrejenosti “muhavosti” Božje volje, ki more v tek življenja vsaditi vedno nekaj nepričakovano novega.
stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani
Na slovesnost diakonskega posvečenja v ljubljanski stolnici bo šel iz Radovljice tudi avtobus, ob 15.30 pri Lipi. Prav je, da se diakonskega posvečenja udeležimo v čim večjem številu.
Jaz, bogoslovec / I, seminarian,objavilo Bogoslovno semenišče na Vimeo.