Duhovnost

O peklu: pridiga g. Franca Sekovaniča sobratom frančiškanom

Ko bo poveličani Sin Božji natančno preiskal in pretehtal življenje človekovo ter izrekel sodbo, bo šel ta v hišo večnosti. V katero? V kakšno večnost? V svojo, v tisto namreč , katero si je zaslužil s svojimi deli: ali v hišo miru in veselja, ali v strahotni kraj večnega trpljenja. Tega poslednjega nas milostno obvaruj predobrotljivi Bog!

g. Franc Sekovanič
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972

Vendar dobro in prekoristno je večkrat premišljevati pekel in muke njegove, da se spomin nanje globoko vtisne v naši duši in se tako ohranimo v zveličavnem strahu Gospodovem. Kadarkoli je naš sv. oče Frančišek videl v kovačnici razbeljeno železo, se je vselej s trepetom spomnil groze polnega trpljenja, katero imajo trpeti na vse veke nesrečne – v peklenski ogenj obsojene duše, in vselej so se ob taki priliki vlile grenke solze po njegovem licu. – In sv. Terezija trdi med drugim, da nobena druga reč ni v stanju gotoveje obvarvati nas pekla, kakor pogostni spomin in pogled nanj. Zato predragi bratje, se hočemo po zgledu sv. Frančiška tudi mi pogostokrat podajati v duhu na oni kraj groze in trpljenja – ter se zlasti to uro resno zamisliti v prežalostni delež in nepopisne bolečine tamkajšnjih prebivalcev. O Gospod, na bo to premišljevanje Tebi v večjo čast in nam vsem v zveličanje! Presuni naša srca z zveličavnim strahom pred kaznimi greha! Če bi se ljubezen naša do tebe kdaj zmanjšala, nas naj groza pred večnim pogubljenjem varuje greha in žaljenja tvoje dobrote!

Bog je odločil poseben kraj, kamor pravica njegova obsoja tiste nesrečne duše, katere vsled svojih grehov in hudobij niso obstale pred sodbo božjo, in katere zavžene trpé večne kazni, neznanske muke, ker pekel je res kraj vseh muk in bolečin: »Nakopičil bom nad njé nadloge.«govori Gospod (5 Mz 32,23). Je pa to trpljenje pogubljenih dvojno: Trpljenje zaradi izgube Boga, najvišje dobrote, – in trpljenje telesnih čutov.  Da ogenj v peklu ni navaden ogenj, je mnenje svetih očetov. Večna noč in neprozorne teme, kakor smrtne sence napolnjujejo ječo božjega maščevanja, v kateri zdaj, pa do sodnega dne zdihujejo zavrženih, da se po po poslednji ali splošni sodbi združijo še s svojimi najgnusnejšimi telesi. In tako bo duša potem s svojim telesom gorela celo večnost, gorela bo, a zgorela nikdar – uničeval bo ogenj njeno truplo, a uničil ga ne bo nikoli – glodal bo ves čas opečene ude in kosti, pa ne da bi jih povžil do cela! Ogenj peklenski pa trupla vekomaj nesrečnih obsojencev, to je eno in isto, ki se ločiti ne da po nobeni ceni. Kar pa je najstrašnejše, je to, da ogenj večne ječe ne daje od sebe nobene svetlobe, kakor navadni naravni ogenj. Toda, četudi oropani vsake luči, bodo pogubljeni vendarle gledali in dobro razločevali vse, kar more biti njih pogledu mučnega in strašnega, gledali namreč neizmerno gorje v sebi in okrog sebe, gledali brezmejne muke svojih tovarišev, videli tudi ostudne prikazni peklenskih duhov! Obupno vpitje in ječanje, neznansko rjovenje ter škripanje z zobmi na eni, pa preklinjanje na drugi strani, to so edini glasovi, ki vse vprek odmevajo po peklenskih prostorih ter udarjajo na ušesa večno obsojenih trpinov. A ne samo vid in sluh, tudi ostali telesni občutki imajo svoje trpljenje: misli le na hudo lakoto in žejo, misli na vse mogoče grozovitosti, ki jih duhovi kot izvrševalci božje pravice neprenehoma počnejo nad pogubljenimi, potem lahko sklepaš, kako strašno se imajo pokoriti vsi čuti nesrečni jetnikov! In vendar je ta površni popis telesnega trpljenja v peklu komaj senca vsega, kar se v resnici godi v večnem ognju.

Premislimo sedaj, kakšne so notranje muke zavrženih, muke namreč, ki jih imajo prestajati duše same. Te so neizmerno večje, občutlivejše in hujše, kot telesne bolečine. Dušne moči peklenskih prebivalcev so v najdivnejšem neredu, v prežalostni zmešnjavi in zbeganosti. Razum si venomer išče potov, kako bi se rešil brezmejne reve in bede – volja v hudem popolnoma zakrknjena, se neprestano a seveda brezuspešno upira zoper Boga in njegovo kaznujočo pravico, spomin je podoben silno razburkanemu morju, čez katero se pode viharji besnečih domišljij in katero meče iz sebe nesnago in sramoto! Od ene strani si nesrečno obsojenci predočujejo  kratka grečna razsvetljenja, ki so bila vzrok njih pogube, od druge premišljujejo, kako drago jih morajo plačevati z brezkončnim trpljenjem, in tedaj se zoper in zopet oglaša v njih notranjem obuno kesanje, ker so večno zveličanje, ki je bilo vendar v njih rokah in oblasti, za večne čase zapravili tako lahkomiselno! Oni spoznavajo sedaj, da je razen Boga vse prazno in ničevno, umevajo bridko, kaj se pravi ločeni biti od Boga, najvišje dobrote in lepote, vedo tudi, da je za njih ta najvišja dobrota izgubljena za vse večne čase! In ta uničujoča zavest je po spričevanju svetih očetov pogubljenim najgrozovitejša  muka, ki daleč, daleč presega vse druge kazni in bolečine.

Prvi in zadnji vzrok vse nepopisne groze pekla pa imamo iskati v njega večnosti. Tukaj v zemeljskem trpljenju človek vendar še najde hladila in tolažbe, bodisi v raznih pomčnikih, s katerimi si jih olajšuje, bodisi v nadi, da ono kdaj preide, če ne prej, pa vsaj s smrtjo. V peklu pa ni nobenega upanja zavrženim: ni je pomoči in tolažbe v njih nesreči, ni je zaželjene rešilne smrti, ni nikakršnega konca njihovemu trpljenju! Naj so že toliko let prebili v žalostni ječi, kolikor je listja na drevju, kilikor je kapljic v morju in peska v puščavah, vendar še niso z vsem tem neizmernim trpljenjem izbrisali svojih dolgov. Za temno nočjo, v kateri tavajo, ni ga več jasnega dneva, kazalo na peklenski uri kaže le večnost, nje strahotni udarci pomenijo: zmeraj boste trpeli, rešili se nikdar! »Ex inferno nulla redemptio! – Iz pekla ni rešitve nobene več!«

»Confige timore tuo carnes meas. – Presuni s svojim strahom moje meso.«(Ps 118,119) kliče kralj David in prosi Gospoda za dar svetega strahu v trdnem prepričanju, da je ta dar vsem ljudem neogibno potreben k zveličanju. Ako bi nas Bog sam ne bil poučil o resničnosti pekla in večnih kazni, bi celo izmed tistih, ki se zveličujejo, premnogi ne živeli po zapovedih božjih in delali za svoje rešenje, tako meni neki cerkveni učenik. Potreben nam je torej strah pred peklom, da se ohranimo v ponižnosti in neprestanem prizadevanju za večnost. – Se vé, da strah sam, četudi je dar Svetega Duga, še ne zadostuje v dosego povedanega namena, on nas sicer nekako pripravlja k spreobrnjenju in poboljšanju, vendar opravičevati nas ne more, ako ni združen vsaj z začetno ljubeznijo do Boga. Ljubezen torej, srečna ljubezen do Boga mora biti voditeljica potrebnemu strahu pred peklom in večno smrtjo. Strah brez ljubezni ne velja in ni kaj prida! – A tudi ljubezen sama potrebuje svetega strahu, da se more vsakič krepko upirati vsem mikavnim nasladnostim in zapeljivostim tega sveta, ter stanovitno hrepeneti po višjih, neminljivih, dobrotah prihodnega življenja. Strah je dostikrat edini pomočnik zoper čutno, meseno poželjenje, zlasti tedaj, kadar se namnoži pritisk hudih skušnjav, kadar našo dušo objame silna suhota in praznota, kadar naša ljubezen začne pešati in prenehati, ali vsaj omagovati in premišljevati, ali naj bi se odločila za večne, brezkončne dobrote, ali za časno, minljivo uživanje. Veliki svetniki in služabniki božji sami o sebi dajejo pričevanje, da jim je misel na pekel in ostro kaznujočo pravico božjo mnogokrat bila edino ali vsaj najizdatnejše orožje zoper zalezovanje hudobnega duha in zoper greh.

In nam naj bi ta sveti strah ne bil potreben? Ali je ljubezen naša do Boga močnejša in popolnejša, kakor so jo imeli sveti oče Frančišek in premnogi drugi veliki prijatelji in služabniki božji? O žal, da temu ni tako! Ljubezen naša je le preslabotna, preomahljiva, da bi nas sama mogla braniti pred srditimi sovražniki našega dušnega zveličanja in ohraniti na poti čednosti in pokore. Zato se ji mora pridružiti strah pred peklom. Pogostokrat moramo premišljevati večne kazni in nedopovedljive muke, s katerimi se pokoré pogubljene duše, saj velja vsakemu izmed nas opomin Svetega Duha: »Spominjaj se pri vsem, kar počenjaš, svojih poslednjih reči, pa vekomaj ne boš grešil!«

Zdaj dokler nas usmiljenje božje še pusti v tem življenju, stopamo zopet in zopet doli v kraj neskončnega trpljenja, da se nam po smrti ne bo treba pridružiti na veke zavrženim dušam. Nikar si ne domišljajmo, da nam ni trega misliti na pekel ali se ga bati, ker smo redovniki. Ako spokorna redovna obleka nikogar ne varuje pred smrtnim grehom, tedaj ga tudi ne varuje pred večno nesrečo in pogubo! Poglejmo na nesrečnega Juda Iškarjota: da si ravno učenec in izvoljeni apostol učlovečenega Sina božjega, da si ravno posvečen v službo Najvišjega, je vendar za večne čase pogubil svojo dušo, pogubil jo prav v tistem trenutku, ko se je dopolnilo naše odrešenje!

Sama redovna obleka nas torej nikakor ne varuje pred smrtnim grehom in peklom. To, kar je Gospod po zadnji večerju rekel apostolom, velja tudi nam in še posebno redovnikom: »Glej satan vas je hotel imeti, da bo vas presejal kakor pšenico«. (Lk 22,31)  Hudobni duh ne čuti tolikšnega veselja, ako ujame dušo preprostega, navadnega vernika v svoje mreže in ga pahne v večno nesrečo, pač pa je zanj velika zmaga, ako se mi posreči pogubiti redovno osebo. Da to doseže, se ne straši nobenega napora, nobenega še tako velikega truda.

Ker je temu tako, kakor spričujejo tudi največji cerkveni učenjaki kakor sv. Avguštin, sv. Gregorij, sv. Janez Krizostom in mnogi drugi, da se more tudi redovnik poleg tega celo goreči redovnik pogrezniti v večno brezno – o kako bi mi potemtakem ne delali za svoje rešenje in zveličanje s strahom in trtepetom? En sam hip nas more pahniti v smrtni greh in, če nas smrt dobi v njem, pahniti tudi v večno pogubljenje! Ta strašilna misel je menda tudi bila, ki je celo velikega apostola narodov sredi njegovega neutrudljivega delovanja, trpljenja in prizadevanja za čast božjo napolnjevala s silnim strahom, da bi, četudi čist in brez najmanjšega očitanja vesti, vendar le utegnil kdaj zamasti pogubljenju in večnim kaznim. Poslušaj, kaj sam piše o tej svoji bojazni: »Ničesar nimam na svoji vesti, vendar s tem še nisem opravičen, zato tarem svoje telo in ga v sužnost dajem, da, ko druge učim, sam ne bom zavržen.«(1 Kor 4,4)

Da bo redovna oseba – zavržena v peklensko ječo – imela prestajati mnogo hujše muke in bolečine, kakor posvetni obsojenci o tem pač ni dvoma. Vse ono, kar bo redovni osebi oteževalo zagovor pred sodnim stolom Kristusovim in ostrilo njeno obsodbo, to bo tudi v peklu namnožilo njeno trpljenje, povečalo njene kazni. Zakaj ne samo grehi so, vsled katerih jo čaka občutlivejša kazen, marveč tudi preziranje in zloraba toliko neprecenljivih in prav posebnih milosti, s katerimi jo dobrota božja ves čas njenega redovnega življenja obsipala, in katerih navadni verniki zunaj med svetom niti ne poznajo ne. To nehvaležno zametovanje in preziranje bode nesrečni užigalo in podpihovalo najstrahotnejši ogenj, napravljalo ji silnejše muke, kakor kateremu koli izmed zavrženih. Sveti Duh govori po preroku Ezekielu, da bodo oni, ki pridejo večno brezno, prinesli s seboj prav tista orožja, katera bi jim tukaj služila v varstvo zoper to prežalostno nesrečo. »V pekel gredo s svojim orožjem.« (Ezk 32,27), to je s seboj poneso vsa ona znamenja, s katerimi jih je Bog zaznamoval kot izvoljene prijatelje in solastnike nebeškega kraljestva.

Kakšna znamenja ponese redovna oseba, ki se je vsa posvetila Bogu in njeogvi prečastni službi, a se je pozneje izneverila? Ne samo s skupnim znamenjem svetega krsta – tudi v svoji redovni obleki se bo morala prikazati v kraju večnega obsojanja! Pač bi rada strgala to sveto častitljivo oblačilo z života, pa ne bo mogla, ker Gospod ji bo velel trpeti, veliko huje trpeti v obliki, katero je tolikokrat in tako malopridno skrunila v svetem redu.

In tedaj se bodo zbrali okrog redovne osebe hudobni duhovi in zavrženi kristjani, ter kazali nanjo z neznanskim zaničevanjem, krohotanjem in škodoželjnim zasmehovanjem, češ, »Kaj, tudi ti si prišla v našo vekomaj zavrženo družno? Ti, ki si vendar imela v redu nešteto pomočnikov in neprecenljivih milosti na izbiro, tudi ti si se pogreznila v to ognjeno jamo? O sramota, večna sramota! Prekleta od Boga, bodi prekleta tudi od nas, tvojim neločljivih tovarišev, s katerimi imaš in boš imela enak, še hujši delež za vse čase!«

Res je to, kar bo drhal peklenskih stanovalcev s sataskim škodoželjem naznanila na novo prispeli redovni osebi: delež njen bo neizrečeno hujši in žalostnejši, kakor delež sotrpinov njenih. – Gospod Jezus Kristus sam je to razodel svoji služabnici sveti Brigiti.

In tako bodo nesrečna duša, pokopana v groze polno globočino večnega prepada, premišljevala vzroke svojega obsojanja, spominjala se bo vseh v svojem redovnem življenju prejetih, pa zametovanih milosti in dobrot – očitati si bo morala , da je sama zadolžila vse svoje pregrozovito gorje, da je Bog hotel in iskal le njenega rešenja in večne sreče! Za misel, ta prestrašena zavest jo bode razjedala vso večnost, ter ji napravljala muke in bolečine, kakršnih celó peklenski duhovni niso sposobni razumeti!

Preljubi bratje! Premišljujmo pogostokrat prežalostno usodo večno pogubljenih duš! Pridigajmo večkrat vernemu ljudstvu o peklu in jegovih mukah, mi sami pa živimo tako, da nam nikdar ne bo treba tresti se pred lastnim pogubljenjem! Zdihujmo torej vsak dan s svetim Avguštinom: »Tukaj, o Gospod, žgi in reži, da mi le v večnosti prizaneseš!« 

»Bratje, strašno je pasti v roke živemu Bogu!«(Heb 10, 31)

Amen.


Naslovna fotografija: Angel vodi dušo v pekel – Bosch Hieronymus (1450-1516)