Duhovnost

Nebesa: pridiga g. Franca Sekovaniča sobratom frančiškanom

Predragi bratje! Prišel bo dan, ko bo izginil ves naš strah, ko bo prenehalo vse trpljenje tega sveta, ki nas velikokrat tako hudo stiska in tare, da si človek misli: ne morem več prenašati.

g. Franc Sekovanič
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972

»Pa Bog bo obrisal solze z njih oči, smrti ne bo več, ne žalosti, ne bolečine, ne vpitja.« Gotovo, ako se bomo zveličali – in to upajmo – saj na tem meri vse naše delo, naš trud, našre prizadevanje, potem se bo spremenilo vse trpljenje v neizrekljivo veselje nebeško. »Vaša žalost se bo spremenila v veselje«,govori Gospod. In to nebeško veselje je tako veliko, da ga mi umrljivi ljudje niti razumeti ne moremo, torej tudi ne popisati. Nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, nobeno človeško srce ni občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Nikdar še ni kako oko videlo take lepote, kakršnja je nebeška, nikoli ni katero uho slišalo takega blagega glasu, ki bi bil podoben nebeškemu, nikdar še ni človeško srce občutilo take sladkosti, ki bi se dala primerjati nebeški. In zakaj nam hoče ljubi Bog podeliti zveličanje? Katera je cena, s katero si moremo to zveličanje kupiti? Ljubezen do Boga.In kdo ljubi Boga? Kdor njegove zapovedi ima in jih spolnjuje. Ljubi Bog nam hoče dati sveta nebesa, če smo to malo, kar nam je naložil storiti, zvesto spolnjevali, torej če bomo zvesti v spolnjevanju njegovih zapovedi, zvesti v spolnjevalu svetega vodila. »Prav dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil – pojdi v veselje svojega Gospoda.«(Mt 25,23)

Tako hočemo zdaj premišljevati nebeško veselje, da bomo z novo gorečnostjo Bogu služili in tako resnično prišli k uživanju tega večnega veselja.»Jaz sam bom tvoje neizmerno plačilo«,govori Gospod Abrahamu, in to je tisto zveličanje. Bog sam je najvišja resnica, lepota in dobrota. Njega spoznati, kakeršn je, izpolni vse naše hrepenenje po resničnem, njega gledati iz obličja v obličje, potolaži vse naše želje po lepem, njega ljubiti z vso čisto z nič zemeljskim premešano ljubeznijo, izpolni vse naše hrepenenje po dobrem in popolnem. Njega imeti je dobrota vseh dobrot, njega vživati je vživanje vseh vživanj, njemu živeti je življenje vsega življenja. On sam je ono neizmerno zveličanje, v katerem ni meje, ni konca, ne rasti, ne pojemanja. V njem je mir in delovanje, enotnost in mnogoterost, večno biti in večno postati. Vedno je isti Bog, ki ga izvoljeni vživajo, a njih vživanje prevzema vsak trenutek svojo osrečevlno podobo.

Vsa krasota in veličastvo stvari in vse veselje, ki nam ga dati ne morejo, je prilika, odsev bistva Stvarnikovega in dobrot, ki jih ima v sebi. Vse veselje, ki ga moremo tu imeti, bomo v nebesih vživali, a poduhovljeno, poveličano in prav zaradi tega povišano v neizmernosti, kar nobeno oko ni videlo, nobeno uho slišalo in nobeno človeško srce občutilo.

Sedeli bomo na ženitnini jagnjetovi, v družbi velikega kralja, prečiste Device Marije, našega očeta svetega Frančiška in vseh drugih svetnikov in nebeških duhov. Slišali hvalne pesmi, ki jih prepevajo angelski kori, v čast Bogu, novo pesem, devic, ki hodijo za jagnjetom. Jasnost nebeška se primerja s svetlobo bisera in sveto meso ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi v njem svetila, ker ga sam Bog razsvetljuje, in njegova svetilnica je Jagnje. Vse bomo tam imeli, kar si le želeti moramo, in še več. Vse mogoče dobrote bomo vživali in vživali v največjem miru brez strahu in skrbi, brez motenja in prenehanja, vso večnost.

In prav ta večnost je, ki da večnemu veselju krono popolnosti, o kateri tu niti pojma nimamo. Vsako veselje tu na svetu ima namreč svoj vrhunec, in ko tega doseže, začne pojemati, in nam se pristudi ali pa pozabimo nanj, in tako si ne moremo misliti veselja, da bi se ob enem tudi spominjali minljivosti njegove. V nebesih pa je pri Gospodu tisoč let kakor en dan in en dan kakor tisoč let. Ko bomo zveličani milijonkrat milijonov let vživali zveličanje, bodo mislili, da so šele začeli vživati sladkost Gospodovo. Sveti Pavel spominja Korinčane na tekače za stavo, ko so vsega zdržali, da bi vse moči ohranili za cilj svojega hrepenenja in zmagali. Ako toliko premore upanje na minljivo krono, tako sklepa sveti apostol, kolikor bolj naj nas upanje na neminljivo krono primora, enako vsega se zdržati, kar nas ovira v našem hrepenenju in borbi za njo. Spominjajmo se večkrat te neminljive krone ter s svetim strahom in ljubeznijo, pa tudi s svetim upanjem hrepenimo po večnem veselju in sreči.

Ne hrepenimo pa le po tem, da bi se zveličali, da bi bili kronani, temveč, da bomo v nebesih visoko povzdignjeni, da bo naša krona velika, svetla, veličastna, zakaj tudi to je v naši oblasti in nedvomno imamo tudi poklic in milost za to, kajti kdor je poklican k večji popolnosti na zemlji, je odločen za večje zveličanje v nebesih. Tudi najmanjša stopinja večje slave je dobrota neskončne vrednosti, in če je to večno zveličanje samo na sebi vredno vsega našega truda in napora, je tega vredno tudi pomnoževanje našega prihodnega veličastva. Potem pomislimo, da vsaka višja stopnja slave obsega tudi večjo stopnjo spoznanja in ljubezni božje, in v tem ni nobenemu dovoljeno malomaren biti.

»Kako rada bi dala zdravje in življenje«, pravi sveta Terezija, »in vse svoje moči napela, da bi ne izgubila niti najmanjšega dela onega prevzvišenega zveličanja. Ko bi se mi dalo na izbiro tudi najmanjši del prihodnjega zveličanja kupiti z največjim trpljenjem, ki bi ga morala do konca sveta prenašati, ali pa toliko časa v veselju živeti in se le z malo manjšim delom tega zveličanja zadovoljiti, izvolila bi brez pomisleka prvo, ker bi s tem dosegla višje spoznanje Njega, katerega se mora toliko prisrčnejše ljubiti, hvaliti in občudovati, kolikor bolj se ga pozna.«Enako mišljenje naj tudi nas navdušuje in poprimo se z največjim veseljem vsega, kar nam naklanja večje veselje v nebesih.  Trpljenje, poniževanja, molitev, pokora, boj, delo, gorečnost za čast božjo in dušno zveličanje bližnjega, to je, iz česar se pripravlja nebeška krona, to so biseri, ki se svetijo na njej.

Ako se nam težavno zdi sveto vodilo in drugo spolnjevati, ozrimo se proti nebesom, spomnimo se plačila, ki ga vživajo sveti Frančišek in vsi njegovi otroci, ki so se v vsem svojem živlenju zvesto ravnali po njegovem svetem vodilu.

Božja neskončna dobrota je vendar tako želela, da nekoliko nebeškega veselja že tu na zemlji vživamo. Raj je tu na zemlji, sicer skrit in svetu nepoznanm a odprt vsem, ki Boga odkritosrčno iščejo. Ta zemelji raj ni drugega, kakor v Bogu skrito življenje, vedno, zaupljivo druženje z Bogom. Ker je večno zveličanje izvoljenih v nebesih tudi le v tem, da popolnoma Bogu živijo, mora to zveličanje že tu na zemlji vsaj nekoliko okušati, kdor ves v Bogu živi, kolikor to človeška slabost dopusti.

Nekoč je ležal sveti Frančišek bolan. Hudim bolečinam na očeh so se pridružile skušnjave, ki so njegovo dušo z največjo bridkostjo napolnile. Velikega trpljenja ves potrt, obrne se s prošnjo k Gospodu: »Gospod, moj Bog, obrni svoje oči na mé, pomagaj mi in podeli mi milost, da bom mogel to trpljenje potrpežljivo prenašati.«Tukaj sliši glas: »Frančišek, koliko je vredno to, s čimer človek pridobi kraljestvo? Vedi trpljenje, ki ga občutiš, je vredno več kot bogastvo celega sveta, in ne bi ga smel dati za ves svet, tudi ko bi se vse gore spremenile v čisto zlato, vse njihovo kamenje v bisere in vse vode v balzam.«Sveti Fračišek zakliče:»Gotovo, Gospod, tako cenim trpljenje, ki mi ga pošiljaš, ker vem, da je na tem svetu kazen za moje grehe, in da mi moreš potem v večnosti usmiljen biti.«Glas nadaljuje:»Veseli se torej, ker po poti, po kateri hodiš ti, se pride v nebesa.«Po teh besedah vstane vesel iz postelje, in ker bi rad, da bi tudi Klara, ki je bila skoraj vedno bolna, kaj koristi imela od tega, kar je ravnokar slišal, pošlje po njo, se pogovarja z njo do obeda o prisrčni ljubezni božji in nebeškem veselju. Ko sveti Frančišek séde za mizo in začne jesti, naenkrat preneha, obrne oči proti nebu in reče z močnim glasom: »Bog bodi hvaljen, češčen in slavljen!«Nato pade na tla, kjer leži eno uro zamaknjen. Ko se zave, mu pričujoči brat očita, da je to nespodobno, mu odgovori: »Moj ljubi brat, imel sem veljaven vzrok tako ravnati in hočem ti zaupati, vendar s tem pogojem, da nikomur ne poveš, dokler bom živ. Ko bi kak kralj obljubil enemu svojih podložnih, da mu bo dal svoje kraljestvo, ali ne bi imel ta podložni vzroka dovolj se veseliti? Kaj sem torej napačnega storil, ker mi je Gospod zagotovil, da me bo vzel v svoje kraljestvo? Občutil sem nad tem toliko veselja, da nisem mogel premagati čustev svojega srca. Še bolj bom častil in poveličeval svojega Boga vse dne svojega še ostalega življenja.«Nato se vsede in narekuje veličastno pesem, tako imenovano sončno pesem, v kateri poje hvalo Bogu v njegovih stvareh.

Sveti Avguštin je hotel, kakor se piše, naprošen od svojega prijatelja Severa, spisati knjigo o nebeškem veselju. Ker pa ga je prestrašila vzvišenost predmeta, se hoče preje posvetovati s svetim Hieronimom in ga prositi, naj mu pismeno naznani svoje misli o nebeškem veselju. Ko vzame pero v roko, glej, prikaže se mu sveti Hieronim v nebeški luči – Hieronim je namreč takrat umrl – in mu reče: »Avguštin kaj vidiš? Ali misliš, da ti bo mogoče izprazniti morje, obseči zemljo? Nikar se ne loti nemogočega.«Sveti Avguštin naznani to prikazen svetemu Cirilu in pristani: »Bila pa je ta nebeška luč tako prijetna, da bi rad vse zemeljske zaklade in vse mogoče veselje zapustil, da bi le mogel samo en dan preživeti v svetlobi te prikazni.«

Ljubim in negujmo notranje življenje, hitro bi potem potekal čas našega pregnanstva med tolažbami zaupljivega občevanja z Bogom, premišljujmo večkrat nebeško veselje, kmalu, kmalu bo prišel čas, ko nas bo Bog poklical iz solzne doline v nebeški raj, saj govori Gospod v skrivnem razodetju: »Glej, kmalu pridem in moje plačilo z menoj!«

Amen.


Naslovna fotografija: Andrea Pozzo, Poveličanje svetega Ignacija, 1600 – cerkev svetega Ignacija, Rim, Italija.