V sledečem razmišljanju se bomo na kratko posvetili liturgični usmeritvi oz. maševanju ad orientem (k vzhodu), ki nemalokrat buri duhove tako v laičnih kot kleriških krogih. Pri tem se bomo v celoti naslonili na enega izmed največjih teologov našega časa, Josepha Ratzingerja, ki ga bolje poznamo kot papeža Benedikta XVI. Posvetili se bomo njegovemu delu Der Geist der Liturgie (Duh liturgije), ki v slovenskem jeziku žal še ni bilo izdano.
Izraz ad orientem v liturgiji rimske Cerkve pomeni usmerjenost duhovnika k vzhodu, tj. proč od ljudstva, med evharistično daritvijo. Takšna orientacija je nasprotje maševanja versus populum (proti ljudstvu), ko je duhovnik obrnjen proti zbranemu občestvu vernikov. Prenovljeni Missale Romanum (Rimski misal [ref]Rimski misal je uradna mašna knjiga rimsko-katoliške Cerkve.[/ref]), kot ga je dal prenoviti II. vatikanski koncil (1962 – 1965) in ga je razglasil papež Pavel VI. 3. aprila 1969 z apostolsko konstitucijo Missale Romanum, v liturgični praksi rimske Cerkve dovoljuje uporabo obeh načinov liturgične usmeritve. Maševanje ad orientem tako ni vezano, kot se velikokrat zmotno pojmuje, le na tridentinski obred [ref]Zadnji Rimski misal tridentinskega obreda je bil izdan leta 1962, nato pa je bil po II. vatikanskem koncilu uveden Novus Ordo (Novi obred) z liturgičnimi smernicami II. vatikanskega koncila z novo izdajo Rimskega misala iz leta 1969. Zadnja, tretja izdaja prenovljenega Rimskega misala je bila izdana leta 2002.[/ref] in liturgične smernice, ki jih je določil Tridentinski koncil (1545 – 1563), ampak se usmeritev k vzhodu postavlja že v dobo zgodnjega krščanstva, saj so prvi kristjani glede na svoj judovski izvor med drugim podedovali tudi navade iz judovskega obredja, ki so jih nato uskladili s krščanskim izročilom, ter je aktualna vse do danes.
Shodnica, tempelj in bogoslužni prostor kristjanov
Kot pravi francoski teolog Louis Bouyer je krščanska Božja hiša nastala popolnoma v kontinuiteti z judovsko shodnico in nato zaradi občestva z Jezusom Kristusom, Križanim in Vstalim, dobila svojo krščansko novost. Kljub tesni navezavi krščanske cerkvene zgradbe z arhitektonsko podobo in bogoslužno obliko shodnice to ne omejuje krščanske liturgije, da ne bi dosegla vključitve tudi jeruzalemskega templja in ne zgolj shodnice. Shodnica sama namreč nikoli ni bila zgolj kraj poučevanja, ampak je bila vedno povezana tudi z Božjo navzočnostjo, kar pa jo nujno povezuje s templjem, kjer je shranjena skrinja zaveze, prazen prestol na katerega se spusti šekina – oblak Božje navzočnosti. Iz narave krščanske vere nasproti pravkar omenjeni shodnici sledijo tri novosti, ki istočasno označujejo pravi in novi obris krščanske liturgije. V našem razmišljanju bomo omenili za nas pomembni prvi dve novosti.
Prva se nanaša na samo usmeritev bogoslužne zgradbe. Krščanska cerkvena zgradba ne gleda več proti Jeruzalemu, proti templju, kot je to značilno za shodnico, ampak proti vzhodu, proti vzhajajočemu soncu. Razdejani tempelj preneha biti kraj Božje navzočnosti na zemlji in obenem preneha biti izvir upanja za kristjane; tempeljsko zagrinjalo je pretrgano za vselej. Nasprotno pa usmerjenost proti vzhodu pomeni usmerjenost proti Križanemu in Vstalemu Jezusu Kristusu, ki z daritvijo na križu postane novi temeplj, duhovnik in jagnje obenem, sonce – luč, ki razsvetljuje vso človeško zgodovino. Vzhod kot simbol zamenja jeruzalemski temeplj, Kristus – predstavljen v soncu – je kraj šekine, pravi prestol živega Boga. Moliti proti vzhodu so v prvi Cerkvi imeli za apostolsko izročilo. Vendar tudi, če začetek obrata proti vzhodu, odmik od usmerjenosti pogleda na temeplj, časovno ni mogoče točno določiti, je pa kljub temu gotovo, da to sega v najbolj zgodnji čas in je vedno veljalo za bistveno značilnost ne samo krščanske liturgije, ampak tudi zasebne molitve. V tej orientaciji [ref]Orientacija (oriens = vzhod) pomeni usmerjenost, naravnanost k vzhodu.[/ref] krščanske molitve se povezujejo različni pomeni. Orientacija je najprej preprosto izraz gledanja h Kristusu kot kraju srečanja med Bogom in človekom. Moliti obrnjen proti vzhodu pomeni iti prihajajočemu Kristusu naproti. Liturgija, ki je usmerjena proti vzhodu, tako rekoč uresničuje vstopanje v sprevod zgodovine proti njeni prihodnosti, proti novemu nebu in novi zemlji, ki nam prihajata v Kristusu naproti. Je molitev upanja, molitev na poti v smeri, v katero nas usmerjajo Kristusovo življenje, njegovo trpljenje in vstajenje. Zaradi slednjega je bila že zelo zgodaj v delih krščanstva usmeritev proti vzhodu poudarjena s križem. Znamenje Sina človekovega, Prebodenega, je križ, ki je sedaj postal zmagoslavno znamenje Vstalega. Tako prehajata simbolizem križa in vzhoda drug v drugega ter postajata izraz ene in iste vere. Končno pa pomeni obrnjenost proti vzhodu tudi, da kozmos in odrešenjska zgodovina spadata skupaj. Tudi kozmos, svet moli in čaka na odrešenje. Ravno ta kozmična, univerzalna razsežnost pa je bistvena krščanski liturgiji.
Druga novost nasproti shodnici je v tem, da se v bogoslužnem prostoru kristjanov pojavi popolnoma nova prvina – oltar. Na vzhodni strani cerkve oz. v apsidi sedaj stoji oltar, na katerem se obhaja evharistična daritev. Jasno je, da oltar gleda proti vzhodu in je istočasno del tega. Če so v shodnici preko »skrinje zaveze«, skrinje besede, gledali proti Jeruzalemu, je tako z oltarjem nastalo novo težišče. V njem je sedaj na novo navzoče tisto, kar je prej pomenil tempelj, saj služi naši istočasnosti z daritvijo Logosa. Na ta način zbrano občestvo popelje preko sebe v občestvo svetih vseh krajev in časov ter ga tako pridruži nebeški liturgiji. Oltar je tako rekoč kraj odprtega neba; ne zaključi cerkvenega prostora, ampak ga odpre v večno liturgijo. Končno lahko rečemo, da ima pravo evharistično slavje svoje mesto v apsidi, pri oltarju, »okrog katerega stojijo« verniki, ki so vsi skupaj z mašnikom obrnjeni proti vzhodu, k prihajajočemu Gospodu.
Zakaj moliti »ad orientem«, ko pa je Bog povsod?
Usmerjenost pri molitvi proti vzhodu je, kot smo že omenili, izročilo, ki traja že od vsega začetka krščanske Cerkve in predstavlja temeljni izraz krščanske sinteze kozmosa in zgodovine, zasidranja enkratnega v odrešenjski zgodovini in hoje prihajajočemu Gospodu naproti. Tedanji kardinal Ratzinger pravi, da ima današnji človek malo razumevanja za takšno »orientacijo«. Medtem ko je za judovstvo in islam molitev v smeri osrednjega kraja razodetja Boga slej ko prej samoumevno, je v zahodnem svetu abstraktno mišljenje postalo prevladujoče, kar je v določenem pomenu celó sad krščanskega razvoja samega. Osnovni misli sta: Bog je duhovno bitje – ter kar iz tega sledi – Bog je povsod. Ob tem se nam takoj postavi vprašanje, če torej molitev ni navezana na noben kraj in na nobeno smer, ko pa je Bog povsod. Ratzinger odgovarja, da dejansko moremo moliti povsod, saj je Bog povsod dosegljiv. Slednje izraža že samo krščanstvo s poudarjanjem univerzalnosti, s krščanskim gledanjem na Boga nad vsemi bogovi, ki objema ves kozmos in nam je bolj notranji kakor mi sami sebi. Toda to védenje o univerzalnosti je vendar sad razodetja Boga samega, ko se nam je razodel po svojem učlovečenem Sinu Jezusu Kristusu. Samó zato ga poznamo. Samó zato moremo povsod zaupno moliti k njemu. In kakor je Bog sam privzel telo ter vstopil v prostor in čas, tako je za molitev – vsaj pri skupni Božji službi – primerno, da bi bil naš pogovor z Bogom »učlovečen«, da bi bil kristološki, da bi se po posredovanju Učlovečenega obračal k troedinemu Bogu. Kozmični simbol vzhajajočega sonca izrazi univerzalnost nad vsemi kraji in vendar trdo drži konkretnost razodetja Boga. Naša molitev se tako vključuje v sprevod ljudstev k Bogu.
Vprašanje Petrove bazilike in zgled antične gostije
Iz topografskih razmer je prišlo do tega, da so Petrovo cerkev v Vatikanu z apsido obrnili proti zahodu. Če je torej duhovnik pri evharističnem slavju hotel spoštovati krščansko izročilo molitve in gledati proti vzhodu, je stal za ljudstvom in v skladu s tem gledal – takšno je sklepanje – proti ljudstvu. [ref]Prof. Cyrille Vogel je dokazal: »Če so sploh čemu dajali težo, so jo temu, da naj bi duhovnik izgovarjal evharistično molitev kakor vse druge molitve obrnjen proti vzhodu… Celó če je usmeritev cerkve duhovniku dovoljevala, da je molil ob oltarju obrnjen k ljudstvu, ne smemo pozabiti, da se ni samó duhovnik obračal proti vzhodu, ampak ves zbor z njim.«[/ref] Iz različnih vzrokov lahko znotraj področja neposrednega vpliva Petrove bazilike najdemo še vrsto cerkvenih zgradb, ki so sledile temu zgledu in uvedle enako razporeditev. Liturgična prenova našega stoletja je sprejela to domnevno obliko in je tako iz nje razvila novo idejo bogoslužne oblike. Slednjo smo omenili že v uvodu in jo poznamo pod terminom versus populum (prosti ljudstvu), kar pomeni, da bi evharistijo morali obhajati obrnjeni proti ljudstvu; oltar bi morali – kakor naj bi bilo to videti iz normativne oblike v baziliki svetega Petra – postaviti tako, da si duhovnik in ljudstvo gledata nasproti in skupno tvorita krog slavljencev. Samó to naj bi ustrezalo smislu krščanske liturgije, tj. koncilskemu naročilu dejavnega sodelovanja ljudstva. Samó tako naj bi ustrezalo tudi prvi obliki zadnje večerje. Ta sklepanja so se nazadnje zdela tako prepričljiva, da so po koncilu, ki sam ne govori o obrnjenosti proti ljudstvu, vsepovsod postavljali nove oltarje. Obhajanje evharistije versus populum se tako danes zdi naravnost kot prvi sad liturgične prenove po II. vatikanskem koncilu. Dejansko je najbolj vidna posledica novega oblikovanja ne le sprememba v zunanji razporeditvi liturgičnih krajev, ampak predvsem tudi neka nova ideja o naravi liturgije kot občestvenega obeda.
Smisel rimske bazilike in njene postavitve oltarja je seveda s tem narobe razumljen in tudi predstava o Jezusovi zadnji večerji je vsaj netočna. Glede slednjega nam Ratzinger predlaga naj prisluhnemo že omenjenemu teologu Louisu Bouyeru, ki pravi, da se ideja obhajanja evharistije versus populum, ki temelji na domnevni prvotni obliki zadnje večerje, čisto preprosto opira na zmotno predstavo krščanske ali tudi nekrščanske gostije v antiki. Predsedujoči družbi pri omizju v zgodnjem krščanskem času nikoli ni imel svojega mesta nasproti drugim udeležencem. Vsi so sedeli ali ležali ob konveksni strani mize v obliki sigme ali podkve… Nikjer v krščanski antiki ne bi mogla nastati ideja, da mora predsedujoči kaki gostiji svoje mesto zavzeti versus populum. Občestveni značaj gostije je bil poudarjen z ravno nasprotno razporeditvijo, namreč z dejstvom, da so bili vsi udeleženci na isti strani mize. Tej razčlenitvi »oblike gostije« je seveda sedaj treba dodati, da evharistije kristjanov nikoli ni mogoče zadostno opisati s pojmom »gostije«. Res je, da je Gospod novost krščanskega kulta sicer ustanovil v okviru judovske pashalne gostije, toda samo tó novo in ne gostijo kot tako je naročil ponavljati. Novo se je zato kaj kmalu ločilo od starega konteksta in dobilo svojo, sebi primerno lastno obliko, ki je bila sprva v naprej dana že s tem, da evharistija usmerja nazaj h križu in s tem k spremembi tempeljske daritve, kjer križani Kristus postane oltar, duhovnik in jagnje hkrati. Iz tega je sledilo, da so besedno liturgijo shodnice, krščansko prenovljeno in poglobljeno, v evharistiji spojili s spominom Kristusove smrti in vstajenja ter prav s tem uresničili zvestobo naročilu »to delajte v moj spomin«. Te nove oblike se kot take ni dalo preprosto izvesti iz gostije, ampak določiti iz povezave templja in shodnice, besede in zakramenta, kozmične in zgodovinske razsežnosti.
Te povezave so bile seveda v gradnji cerkva in v liturgičnem izvajanju v novem času zatemnjene, ali pa so se popolnoma izgubile iz zavesti. Samó tako je mogoče pojasniti, da so začeli v novem času skupno usmerjenost duhovnika in ljudstva pri molitvi ad orientem označevati kot »obhajanje slavja proti steni« ali »ljudstvu kazati hrbet« in se je s tem morala vsekakor kazati kot nesmiselna in popolnoma nesprejemljiva. Samó tako se dá razložiti, da je sedaj gostija kot občestveni obed postala normativna ideja za liturgično slavje kristjanov. V resnici pa je, poudarja Ratzinger, s tem prišlo do klerikalizacije, kakršne prej ni bilo. Sedaj postane duhovnik predstojnik, ali kot ga raje imenujejo: prava navezna točka vsega. Vse je odvisno od njega. Njega je treba videti, imeti delež pri njegovem delovanju, njemu odgovarjati; njegova ustvarjalnost nosi vse. Razumljivo je, da se to pravkar predstavljeno vlogo duhovnika pri evharističnem slavju spet poskuša na nek način skrčiti s tem, ko se razdeli mnogotere vloge in »ustvarjalno« oblikovanje liturgije zaupa različnim skupinam vernikov, ki hočejo in naj bi predvsem »sebe vnesle v le-to«. Vedno manj je Bog v zornem polju in vedno bolj pomembno postaja vse, kar delajo ljudje. V ospredje stopa prikrojevanje liturgičnih predpisov, ki je določeno z osebnimi željami in trenutnim razpoloženjem, po drugi strani pa zavračanje vsakršnega podrejanja »v naprej določenim« liturgičnim formam. Obrnjenost duhovnika k ljudstvu sedaj oblikuje občestvo v v neki v sebi zaključen krog. Ni več – po sami obliki in iz nje – odprto naprej in navzgor, ampak se zapira samo vase. Skupna obrnjenost proti vzhodu ni bila »obhajanje slavja k steni« in ni pomenila, da duhovnik »kaže ljudstvu hrbet«; za tako pomembnega ga namreč ljudje sploh niso sprejeli. Kajti kakor so v shodnici skupno gledali proti Jeruzalemu, tako tukaj skupaj gledajo h Gospodu. Šlo je, kakor se je izrazil eden od očetov liturgične konstitucije II. vatikanskga koncila, Josef A. Jungmann, nasprotno za isto usmerjenost duhovnika in ljudstva, ki sta vedela, da sta skupaj v sprevodu h Gospodu. Ne zaprejo se v krog, ne gledajo drug drugega, ampak so kot potujoče Božje ljudstvo odšli na pot proti Oriensu (Vzhajajočemu), proti prihajajočemu Kristusu, ki nam prihaja na proti.
Ugovori A. Häuslinga
Teolog A. Häusling je proti zgornjim uvidom, ki smo jih navedli, oblikoval različne ugovore na katere odgovarja tedanji kard. J. Ratzinger:
- Te ideje so romantika prejšnjega časa, zgrešeno hrepeneje po preteklem.
Seveda ni mogoče preprosto hoteti preteklo posnemati. Vsak čas mora sam najti in izraziti bistveno, ki je odraz spreminjajočih se znamenj časa. Gotovo bi bilo zgrešeno vse povprek zavreči nove oblike. Bilo je upravičeno, da se je pogosto vse preveč od vernikov oddaljen oltar spet približalo ljudstvu, pri čemer je bilo v stolnih cerkvah tako tudi mogoče seči nazaj k izročilu križanega oltarja, ki je dobil svoje mesto na prehodu iz prezbiterija v ladjo. Pomembno je bilo tudi, da se je kraj opravila Božje besede spet razločno ločil od pravega evharističnega bogoslužja, kajti tukaj gre dejansko za nagovor in odgovor, in je tako za oznanjevalca in skupino poslušalcev smiselno, da sta si nasproti, ko v psalmu to, kar so skupaj slišali, predelajo, sprejmejo vase in spremenijo v molitev, ki tako postane odgovor. Nasprotno pa ostane bistveno skupna usmerjenost proti vzhodu pri evharistični molitvi. Tukaj ne gre za nekaj naključnega, ampak za bistveno. Ni pomemben pogled v duhovnika, ampak skupen pogled h Gospodu. Tu ne gre za dialog, ampak za skupno molitev, za odhod k prihajajočemu. Naravi dogajanja ne ustreza zaprt krog, ampak skupen odhod na pot, ki se izrazi v skupni usmerjenosti. Torej v našem primeru ne gre za romantičen beg v staro, ampak za ponovno odkritje bistvenega, v čemer krščanska liturgija izraža svojo trajno usmerjenost. Häusling seveda meni, da usmerjenost proti vzhodu danes ni mogoče več vnesti v liturgijo, Raztinger pa se sprašuje: Res ne? Se nas danes kozmos ne tiče več? Ali smo danes zares brezupno zaprti v naš lastni krog? Ali ni ravno danes pomembno moliti z vsem stvarstvom? Ali ni ravno danes pomembno dati prostor razsežnosti prihodnosti, upanju v Gospoda, ki spet pride, živeti dinamiko v smeri novega stvarstva kot bistveno obliko liturgije?
- Ni potrebno gledati proti vzhodu in ne h Križu, ampak če bi se duhovnik in verniki pogledali med seboj, naj bi vendar ravno v človeku videli Božjo podobo in naj bi bila zato obrnjenost drug k drugemu prava smer molitve.
Tako preprosto, kot to skuša z zgornjo trditvijo prikazati Häusling, se ne vidi Božje podobe v človeku. Božja podoba v človeku pač ni nekaj, kar se lahko fotografira. Gotovo jo je mogoče videti, vendar samó z novim gledanjem iz vere. To je mogoče videti tako, kakor je mogoče v kakem človeku videti dobroto, poštenost, notranjo resnico, ponižnost, ljubezen, to kar ga dela Bogu podobnega. A prav za to se mora človek učiti novega gledanja in tudi za to je tukaj evharistija ter pogled k Vzhajajočemu, ki nas uči videti Božjo podobo v sočloveku.
- Ali naj sedaj spet vse preuredimo?
Za liturgijo ni nič bolj škodljivo, kot nenehno počenjanje nečesa, tudi če se zdi, da gre za resnično prenovo. Ratzinger nam predlaga, da bi izhod iz dileme lahko našli v povezavi z uvidom Erika Petersona. Usmeritev proti vzhodu, kakor smo že slišali, so povezovali z znamenjem Sina človekovega, tj. s križem, ki naznanja ponoven Gospodov prihod. Torej če povežemo simbola vzhod in križ, pridemo do rešitve, da kjer neposredna skupna obrnjenost proti vzhodu ni mogoča, more križ služiti kot notranji vzhod vere. Stal naj bi sredi oltarja in bil skupno gledišče za duhovnika in občestvo, ki moli. Tako sledimo staremu pozivu k molitvi, ki je stal na pragu evharistije: Conversi ad Dominum! (Obrnite se h Gospodu!). Na ta način skupaj gledamo k tistemu, ki za nas stoji pred Očetom in nas objema s svojimi rokami ter nas napravlja za živ, nov temeplj. K zares nenavadnim pojavom zadnjih desetletij prištevamo to, da se križ postavlja na stran, da bi bil pogled k duhovniku prost. Ali je križ moteč pri evharistiji? Je mar duhovnik bolj pomemben kakor Gospod? Gospod je vendar navezna točka, On je vzhajajoče sonce zgodovine. Tako mora biti križ trpljenja, ki ponavzoči Trpečega, ki je pustil prebosti svojo stran iz katere za nas pritekata kri in voda – evharistija in krst, ki izraža misel na ponovni prihod in usmerja pogled k njemu, v središču pozornosti. Kajti vedno je on edini Gospod – »Kristus včeraj, danes in na veke.« (Heb 13,8)
Viri in literatura:
Ratzinger, Joseph. 2002. Der Geist der Liturgie: eine Einführung. Freiburg – Basel – Wien: Herder.