Ko bo poveličani Sin Božji natančno preiskal in pretehtal življenje človekovo ter izrekel sodbo, bo šel ta v hišo večnosti. V katero? V kakšno večnost? V svojo, v tisto namreč , katero si je zaslužil s svojimi deli: ali v hišo miru in veselja, ali v strahotni kraj večnega trpljenja. Tega poslednjega nas milostno obvaruj […]
V vojski s Filistejci je zapovedal kralj Savel strogi post zase in za vse svoje vojake. Nihče ne sme ničesar zaužiti, dokler ne bo sovražnik premagan: »Preklet naj bo, kdor bi zaužil kako jed do večera, dokler se ne maščujem nad sovražnikom.«
Pravzaprav nista vprašanji »Kdaj boš umrl?« in »Kje boš umrl?« posebno važni, če se z vso resnobo zamislimo v tretje vprašanje: »Kako boš umrl?«.
P. Legnezi, slavni italijanski govornik, je začel nekoč na pepelnično sredo s svojo pridigo na sloveči način: »Moji poslušalci! Povedati vam moram žalostno vest in bojim se, da vas bom z njo zelo razžalostil; vas vseh se tiče in zato vam jo ne morem zamolčati.«
»Če bosta jedla, bosta umrla.« S strašno ostrino je odmevala ta težka beseda po prekrasnem raju. Knez teme pa se je vmešal v ta odmev in je govoril s sladkobno milino: »Nikakor ne bosta umrla, temveč bosta kakor Bog.«
Tiha žalost lega v naša srca (leto za letom), ko stopamo v Vseh svetih popoldne k našim rajnim na grobove. Še posebno jedka grenkoba in težka resnost pa prevzemata danes naša srca, ko se spominjamo vseh tistih, ki smo jih ljubili, pa jih ni več med nami.