Teden je res hitro minil in za nami je sobota, zadnji dan letošnjega oratorija. Kot običajno smo se zbrali ob devetih zjutraj in ob petju himne letos še zadnjič dvignili zastavo. Zgodbica, ki so jo odigrali animatorji, nam je tokrat pokazala, kako je Marija Domnika v svojo skupnost sprejemala nova dekleta in jih navduševala tudi

Petek, peti dan oratorija, je navadno rezerviran za vodne igre, a nas je tokrat presenetilo slabo vreme, ki pa nas ni odvrnilo od navdušenega petja, ki se je na improviziranem prireditvenem prostoru začelo že ob pol devetih zjutraj. Z dvigom zastave in petjem himne, ki jo vedno spremlja zabavna koreografija, smo začeli oratorijski dan. Ogled

Dogajanje na oratoriju je zelo pestro in tako smo kot bi mignil končali že s četrtim dnem. Otroci so bili tudi danes zelo razposajeni, a energičnih animatorjev to ni niti malo presenetilo. Po petju himne in dvigu zastave smo si ogledali četrto predstavo o Mariji Dominiki. Marija Dominika je po vrnitvi v svoj rojstni kraj

Oratorijska sreda je tradicionalno rezervirana za oratorijski izlet, a ker se sonce kdaj skrije za temne oblake in našo lepo Gorenjsko zalije dež, se lahko vreme izkaže kot popolnoma neprimerno za tako druženje v naravi. Tako smo tudi letos trepetali pred dežjem. Odločitev na jutranjem sestanku je padla: na izlet ne gremo, ostali bomo v

Prvi dan oratorija je bil oratorijski urnik nekoliko prilagojen, drugi dan pa smo se držali predvidenega urnika. Petje je bilo tokrat že zjutraj bolj ubrano in himno je bilo precej prijetneje poslušati – vaja pač dela mojstra. Skupina dramsko nadarjenih animatorjev nam je zaigrala zgodbo drugega dneva. Marijo Dominiko smo spoznali v popolnoma vsakdanjih okoliščinah: